Že vse od svojega 17-tega leta se aktivno ukvarjam z gibanjem, predvsem s fitnesom in aerobiko oziroma z vadbo za oblikovanje telesa. Pred tem sem plesala, imela svojo plesno skupino, a me je prometna nesreča preusmerila iz plesa v aerobiko.

 

Tako se je po nekaj letih vodenja vadbenih skupin, lastnega usposabljanja in izobraževanja kmalu porodila tudi želja imeti svoj fitnes center. Zato NI naključje, da sem še v času študija (ne boš verjela: študirala sem računalništvo in sem po poklicu inž. računalništva) na predavanjih, ki mi niso bila posebej zanimiva, risala tloris "svojega" fitnesa. "Brez viška tolarja v žepu" sem upala sanjati o tem, da bom nekoč imela svoj fitnes.

 

Takrat nisem vedela, a zdaj vem, da se je zgodba Fitnes centra Megafit začela dogajati že veliko pred tem, kot sem ga dejansko odprla.

 

Po študiju sem se zaposlila v računalniškem podjetju, še dalje vodila aerobiko in sanjarila o nečem svojem, bodisi o dvorani za aerobiko, še bolje o svojem fitnes centru.

 

V nekem obdobju sem takrat imela prijatelja, ki je zaključeval MBA študij in moral v sklopu tega za dva meseca odpotovati v Ameriko. Ko sem poslušala njegovo napoved o odhodu, se je tudi v meni prebudila želja, da bi šla v "domovino aerobike in fitnesa".

Začela sem brskati, in takrat (beri davnega leta 1998) internet še ni bil tako zelo razširjen kot je danes in stric Google še ni bil tako zelo inteligenten 😁

 

Odkrila sem, da se bo julija 1998 v Orlandu zgodil velik mednarodni kongres fitnesa in aerobike. Praktično brez denarja sem se odločila, da bom tam. In tako je tudi bilo. Oddala sem svojo prijavo, rezervirala let, hotel itd. - za denar je poskrbelo Vesolje/ Univerzum.

 

Do takrat sem zelo malo potovala – v glavnem Hrvaška, Italija, Avstrija in Nemčija, pa še to le tu in tam – potem pa kar na lepem sama v Ameriko. Prijatelj je namreč že bil en mesec tam – jaz bi se mu torej naj samo pridružila in njegov drugi mesec prebila skupaj z njim. No, z izjemo kongresa v Orlandu, kjer bi naj bila en teden popolnoma sama.

 

In zgodilo se je! Bilo je neverjetno. Fenomenalna izkušnja.

Kljub zanimivim izzivom na samem potovanju tja in tudi kasneje na kongres, me še danes prevzamejo čudoviti občutki in metuljčki vznemirjenja v trebuhu.

 

Potem pa sem se na letalu domov odločila, da je edina prava pot zame "aerobika". Da sem to jaz.

Da bom dala v službi za nedoločen čas odpoved in da bom "delala aerobiko".

 

Ko sem direktorjem sporočila novico, so me razumeli. Imela sem res čudovite direktorje, ki so najbrž že takrat videli, da sem sicer predana delu in podjetju, a s srcem pri aerobiki, fitnesu … Dogovorili smo se, da tri tedne še delam, potem grem svojo pot samostojne podjetnice. Nisem vedela, v kaj se spuščam, niti kako bom pravzaprav delala, kako bom služila denar, ... ampak o tem sploh nisem razmišljala. Sledila sem samo svojim željam, svojim sanjam in občutku.

 

Sprva sem hodila po slovenskih termah in uvajala vadbo v vodi, vmes pa dala oglas, da iščem prostor – dvorano cca. 100m2 za aerobiko. Nekaj ogledov, nič posebnega. V bistvu sploh nisem imela denarja za najem, kaj šele za obnovo kakšnega prostora. V meni je bila samo močna in iskrena želja, ki me je gnala naprej.

 

Potem pa klic nekega gospoda. Šla sem na ogled in zgodila se je čarovnija. Ne, da sem najela prostor 100m2 ... Najela sem 700m2 v dveh nadstropjih po 350m2 (in 350m2 sem nekaj let nazaj, med študijem dejansko risala).

 

Že med ogledom sem imela "videnje".

V prvem nadstropju bo fitnes, recepcija, garderobe, sanitarije. V drugem pa ena dvorana za aerobiko, moja pisarna, dodatne sanitarije, druga dvorana za aerobiko in en prostor, za katerega sem preprosto rekla: "No, tukaj pa še ne vem, kaj bo. Nekaj že bo..." No, potem smo v njem imeli solarije, sprva tudi masaže. Lastnik me je samo čudno gledal in vprašal: "Kaj ti dejansko to vidiš?" In brez oklevanja sem kratko in jedrnato odgovorila: "Ja!"

 

Seveda se mu ni sanjalo, da v resnici sploh nimam denarja za najem, kaj šele obnovo prostorov, ki so bili v resnici v zelo zelo slabem stanju.

 

Ampak znova je Vesolje poskrbelo za denar. Zaključila se je neka dalj časa trajajoča odškodninska tožba in dobila sem nekaj denarja (takrat dobrih 40.000 nemških mark).

Seveda sem kot majhen otrok imela občutek, da bom s tem denarjem naredila vse.

Kako sladko naivno?! Zdaj vem, takrat nisem 🤗 Na srečo! Bila sem gluha žabica 😁

 

Z lastnikom sva se v nekaj dneh vse dogovorila, podpisala pogodbo in začeli smo z obnovo prostora. Imeli smo dobra dva meseca časa.

Napovedala sem otvoritev Fitnes centra Megafit, ki se bo zgodila 8. januarja 1999.

 

Če bi videla slike, bi zagotovo vprašala: "Kako neki si v taki podrtiji sploh lahko videla “svoj” bodoči fitnes?!" Ne vem. Videla in občutila sem ga.

 

Potem pa se je začela Kalvarija izzivov in Preizkušenj.

Po mesecu dni obnove, ko mi je že pošel ves denar, so mi na banki zavrnili prošnjo za kredit. Hitro smo se dogovorili za sestanek na drugi banki. Prvič v življenju sem pisala poslovni načrt. Bojda je bil "zanimivo" sestavljen, a je vseboval vse ključne podatke za odločanje o odobritvi kredita.

 

Kar nekaj časa je trajalo in kar nekaj akcij se je moralo zgoditi, da sem dobila obvestilo, da bo kredit odobren. Jaaaaaa 😁 To!

Resnično sem bila vesela in odleglo mi je. Vmes sem že imela naročeno opremo za fitnes, rekvizite za aerobiko in še in še. Vse to brez dejanskega denarja v roki. In zdaj – Novi Izziv.

Božično novoletni prazniki in sodne počitnice. Ne boš verjela – kljub vsemu pa mi je banka (bojda prvi in po njihovih zdajšnjih besedah celo edini) izdala potrdilo, da bom takoj po praznikih dobila odobren kredit. In s tem potrdilom sem še dalje "kupovala" opremo 🤗

 

Vera in zaupanje!

 

Ne vem, od kod so se mi jemale ideje, ljudje, ki so mi tako in drugače pomagali, so se kar pojavljali. Enostavno sem do nekoga šla, razložila idejo in zgodila se je čarovnija.

 

Tako mi je tudi gospod Mišo Holbl iz Radia City velikodušno pomagal z oglaševanjem – bojda je v mojih očeh videl iskrice, iskreno željo, ki ga je spomnilo, kako je sam leta in leta nazaj vrtel plošče v nekem klubu, in zdaj je bil v položaju, da mi lahko pomaga. Mišo, iskreno in iz vsega srca HVALA!

 

Torej, po vseh takšnih in drugačnih pripetijah, zapletih, izzivih, se je 8. januarja 1999 tudi v resnici zgodila otvoritev Fitnes centra Megafit.

Nepozabno! Čarobno! Dokaz besed Paula Cuhela v Alkimistu:

"Če si nekaj resnično močno želiš, se bo vse Stvarstvo usmerilo k temu, da ti pomaga!"

 

In zakaj danes Megafita ni več?

Zakaj sem ga leta 2005 "prodala"?

 

Danes lahko rečem, da sem na nek način nehala sem verjeti v svoje sanje. "Padla" sem v življenje, v katerem sem si dopustila iti proč od sebe.

Najbrž sem nevede želela na nek način ugajati partnerju, biti stoodstotna mamica.

Ampak veš kaj?

Vesolje je imelo zame ves čas drugačne načrte. Veliko je bilo znakov, sporočil … pa jih nisem videla, lahko rečemo tudi nisem hotela videti. Vse dokler mera ni bila polna in se je vse skupaj morala končati. Ko sem praktično čez noč ostala brez vsega, se odselila in morala malo pred 40-tim letom začeli graditi svoje življenje znova.

 

Če ne gre zlepa, pa bo šlo zgrda. V

esolje me je začelo vračati tja, kjer sem nehala. Vračati me je začelo k sebi - k tisti Manueli, ki je pri svojih 19-ih izjavila: "Če obstaja Bog in pošilja ljudi na Zemljo z namenom, je mene poslal za fitnes in aerobiko!" 🤗

 

Še vedno zlagam koščke in kamenčke v mozaik. Doživljam vzpone in padce.

Ampak vedno bolj sem spet "tista Manuela", ki si upa sanjati, ki zaupa Vesolju, ki zaupa Življenju.

Zato dan za dnem spoznavam ljudi, ki mi pomagajo na moji poti, ki mi pomagajo rasti – tako osebno kot tudi duhovno. Ljudi, ob katerih tudi sama vsakič znova presegam vzorce in prepričanja, da nekaj ne (z)moremo, da nismo vredni, da to ni za nas, da treba v življenju trdo garati in trpeti ….

 

Zato vsem in vsakomur posebej, iskreno in iz vsega srca, HVALA!

 

Najbrž boš zdaj pomislila ali celo na glas rekla: "Ah, zgodbica. To ni zame. Moje življenje je ok. Lahko sem srečna / srečen, da imam vsaj službo, (dokaj) redno plačo, moža, otroke, …"

 

Res???? Si to iskreno Ti???

Kaj si sanjala kot otrok, ali v mladih letih???

In zakaj si se (morda) v nekem trenutku

odpovedala svojim sanjam???

 

​Nekaj let nazaj mi je moja takrat 10-letna hči

narisala risbico s sporočilom:

​"Sanje se lahko uresničijo! Sledi svojim sanjam! Vedno!"​​